← v9n2, Fall 2010
Poetry · Volume 9, Number 2

Leopard ne čepi

,

.

Pridi. Zlomi me, znižaj. Postajam Čeha penasta latvica.

Sirena me bo ubila. Srgal ji je obleko kot Vergil, da bo

debela in pocasta zdriza osramočena. Ves sem že zmečkan

od skal. Požira me kot vihar, požira kot razcufano zastavo.

Sladoled sem, ki se v trebuhu otroka topi. Zmečkane

tropine. Zehanje uživaških gazel. Kot slon sem šprical.

Kot leopard sem čepel na kravjem srcu, velikem, velikem,

rdečem, ob robu z biseri. Bambusi so bili zataknjeni

v kotičke srca. In se na drugi strani odpirali kot usta, ki so

se pravkar prebila skozi želatino. Puščica, krilo, plavuti

ribe, diamantna konica mojih utekočinjenih možgan.

To dela imperij. Slast. Sirene razstavi v doline. Ampak

požiral sem te iz sebe. Uživam te iz sebe. In hočem še.

Še. Še. Še in več, dokler mi bolečina s peto ne iztisne

duše iz grla. Da bi se spet lahko zjokal in drgetal,

se tresel kot pregret stroj in hlipal. Te rabil. Te rabil.