Brez Anestezije, Aleš Debeljak | translation by Brian Henry

,

.

Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod

izjalovljenega načrta. Pokrajina leži v vodi, ki

zeleni od nekega rastlinja. Zasenčena je s črtami

obzorja. Napolnjena s praznino, ki se je vsi bojijo.

To jutro morda res diši po čaju iz jasmina. A to še

ne pomeni, da ima kakšen smisel. Lahko nadaljuješ s

sprehodi do obale, to ničesar ne spremeni. Vse, kar

zajame tvoj pogled, ni več od grenkega privida. Ki

spominja na slike doživetij, ki jih že poznaš. Nikakor

nočeš najti prostora za stvari. Ki trajajo dalj od tvo-

je domišljije, upanja, skrivnosti. Obkrožen si s stvarmi.

To ni tako zelo slabo. Edine so, ki so zanesljive. So.

Nemočen kakor planjava, ki se nikoli ne utopi

v obzorju, in zdaj še bolj: kakor na primer

voda v jezeru, ki se vznemiri pod večer in

se ne razlije preko brega. Nemočen hrepeniš

po smrti, čakaš, gledaš, pritajeno dihaš. Ali

kaj? Na plitvini se ne pojavi pričakovani lik.

Niti za sekundo, morda manj. Odveč je vid in

sluh: pod nabrano površino vode ni več globine

kakor v spominu na mirno kretnjo noseče ženske,

nekoč dopoldne v tvoji ulici. Dovolj je

sila težnosti, da to spoznaš. In imena, dnevi in

noči, življenja tujih generacij. Odveč je vse.

Čas je. Povej, kar je nekoč že bilo

rečeno. Da ne bo nesporazuma. Začni,

kjer hočeš. Bolj kot zdaj ne boš trpel.

V ptičjem vzletu z vodne površine je že

padec. Tudi ti ne boš nič zgubil. Kolikor

si dal, toliko ostane tvoje. Vem, da se ti

na begu v tuj jezik toži po tišini. Ki ti

ne cefra telesa, ker jo poznaš od znotraj.

Ker umrejo le ljudje, ne njihovo molčanje.

A jate škorcev, ki se vračajo domov, so glasne.

Moral boš povzdigniti svoj glas. Govóri zdaj!

Povej. Kako si tiho in postajaš dih vseh ljudi.

Dovolj j besed. Rajši zadremam. Nad mano let

divjih gosi, v meni suh kašelj in žerjavica.—

Piš vetra obrača strešnega petelina. Na koncu

sem ostal jaz. Zares je že čas, da postanem

akustika tišine, zamolčani sprotni dialog. Ne bom

več nikogaršnji krik, ukristaljen v jantarno sre-

dico. Zvezde so mrzle, ljudje v stanovanjih prižigajo

luči. Po svetu gre ultrazvok noči. Kaj lahko še pri-

čakujem, kaj lahko še dam? Zapomnil sem si ritem

telesne bolečine, s katero se vsak dan začenja svet.

Poznam slepila podob in starih spisov, rad bi bil

spet sam. Kakor dojenčkov jok, ko ga mati zapusti.

Srh te strese in brezup: vsaka stvar v tvoji

sobi in kjerkoli drugje, vsaka ima svoje ime.

Vrtoglavica ti napolnjuje dneve, nepremično opa-

zuješ motno sliko televizije, prazna dvorišča,

hrbte knjig in plošč, ozka stopnišča: pusto nebo

ponavlja ta brezup na tenkem ledu, modrikasto raz-

petem čez neko lužo. Brezvredne oblike oblakov,

kako malo ljubezni! Z ustnicami, bolj plašno kot

si misliš, tipajoče polziš čez negibnost stvari. In

bitje krvi ne zmoti tišine, trpiš samo še ti. Kakor

tvoja bolečina, da nočeš biti to, kar si:

stvari, ki trajajo brez tebe. Zanje si že mrtev kot zmečkana vrtnica.

Težko zaznavno migotanje zraka, polja mimoz,

izredna vonjava neke korenine, čar svetilke, ki

jo drži v dvignjeni roki: kakšen šum zdaj sliši

okrog svoje glave, napol izginule v večernem mrču?

Hladen znoj ji teče po čelu in se steka v razprte

oči. Peče jo slana tekočina. Pogled ji temni. Vse

bolj narašča tišina. Ogenj iz suhih trav se ji prižiga

pod nogami. V trenutku bo morala pozabiti srečne dni.

Na njenih ustnicah tudi ti ne boš razločil suhega odtisa

bolečine, ki se zbira v nji. Zemlja se še naprej vrti,

lahko, da se ni nič zgodilo. Gozd molči, vse poti so še

vedno pred njo. Tiho stoji in posluša, kako zveni praznina.

Vlažen afalt. In spokojni, večni tok mineralov

v hribu in dolini. Neznan ti je, ravnodušno tih

kot lišaji v gozdovih daljnih severnih pokrajin.

Vsakdanja fraza iz pogovora, ki večno traja. In

obsega štiri, pet besed. Ki jih morda preglasi samo

ljubezenski napev.—Številčnica na uri fosforno žari.

Datum tvoje nemoči. Zdavnaj si že zaslutil, da ne boš

nikoli našel pravega prevoda zanjo.—Če bi si izmislil

jezik brez glagolov, bi lahko živel dlje, morda. In vso

težo minevanja bi odložil v nikoli izrečen dotik. Zato

bo vrelo v lobanji in še kje drugje. Obraz bo okamenel.

In na mrežnici očesa bo kot slepa pega ostal le Moby Dick.