Šolarjev blues

V šolo hodim že od časov, ko so cigarete ponujali

po kosu, žvižgajo in švigajo kometi čez črno nebo

mesta, še vedno tu živim, še vedno med oblikami

pozabljenih stvari, silijo na dan, še vedno začudeno,

po vseh dolgih letih, ko bi mi jasno že lahko bilo,

da sem si med vajo iz nemške slovnice zaman

beležke pisal o človeku, ki gleda skozi žaluzije,

še zdaj jih ne razumem, a si to želim, tako zelo,

da me boli sladko v polmraku, v mlačnem zraku,

da bi se jezikov sto naučil in bi se povsod vrtel

kot svat na bratovi poroki in lebdel bi, ja, kot para

na cvetovih v rastlinjaku, in ne bi vedel, če vlažno

se cedi iz težke gobe, s katero brišem vse za sabo,

dokumente vseh izletov, samo še tokrat, še zadnjič,

se prijavim brez pokašljevanja in prežvečenih besed:

pridem kot prostak, ki zažiga gnezda in ljubi golobe.