Včeraj hiša, danes nič

Mimo hiše z enim oknom grem, v počasnem ritmu

brez sinkop. Grem, grem, zastanem. Iz ogromne šipe

me pokliče in zadrži: temna pega, kot kapa široka.

V davni poljski zgodbi sem bral o njej. Oklevam,

ližem nohte, gledam, tehtam možnosti: dobra tarča,

če ne za kamen, ki ga zabrišem, pa za moj pristanek.

Zasilen bo, že vidim, s tem se rad sprijaznim. Važno,

da pridem noter in padalo zložim, odpihnem drobtine

in zakurim ogenj s svojimi lasmi. Osebna žrtev in

skupna varnost. Res peče, a nisem proti, moti me

prav nič. Peklo je takrat v sobi, skoraj že salonu,

gospa v srednjih letih, ki je v študirala klavirsko

igro v Londonu, nam je delila zimzelene melodije,

nepravilne glagole in klofute, ki so zvonile dolgo,

še donijo v glavi, odmevajo in se kot dim zgubijo,

ko mimo hiše grem, v počasnem ritmu brez sinkop.